beli sladoled: Likovni kritiki izbirajo

Izbor: Goran Milovanović

avtor: Miha Perne

4.2. - 2.3.2014

Cankarjev dom / prvo preddverje

Izrazni svet Mihe Perneta že desetletje zaznamuje intimni, lahko bi rekli hermetični svet podob, gosto posejan s simboli in znaki. Že v zgodnjih delih je bilo v zgoščenih fragmentih, ki v lebdečem, a navideznem mrežnem redu obvladujejo celotno površino platna, mogoče zaznati vpliv nemških neoekspresionistov (predvsem A. R. Pencka). Pernetove, v veliki večini miniaturne podobe – objekte prepletenih poti in cest z avtomobili – so pogosto dopolnjevali cikli nanizanih psov, asociativno-abstraktnih pošasti ali brezobličnih smrti, determiniranih bodisi v geometrijskem redu ali navidezno kaotični centrifugalni spirali gravitacijskega lebdenja ter podkrepljeni z avtorjevo igrivo ironizirano likovno poetiko, ki ne glede na medij ostaja v polju risbe.
Tudi v najnovejšem ciklu, v katerem je poleg zanj značilnih manjših platen Perne posegel tudi po nekoliko večjih formatih, ostaja zvest figuraliki, predvsem pa risbi kot osnovnemu izraznemu sredstvu. Nanizane podobe brez časa in prostora ter izvedene z lazurnimi barvnimi nanosi so večinoma stopnjevane znotraj enega barvnega odtenka, v katerem druga, dodana barva deluje kot poudarek. Še vedno se giblje v dediščini ekspresionizma, saj je tokratna serija tehnološko zasnovana na tehniki kapljanja (drippinga). Perne namreč najprej intuitivno pusti kapljam barve, da prostorsko determinirajo slikovno površino, nato pa začne iz sledi dobesedno vleči podobe iz sanj ter graditi bipolaren svet podob, ki ga tvorijo obenem brezoblične, a kljub vsemu precej neposredno voluminozno izrisane in gosto nanizane figure. V takšnem optično izmikajočem se prostoru lahko zaslutimo proces avtorjeve vizualizacije misli, v katerem se prepletajo naključni asociativni elementi ter avtorjeva zavezanost k likovni teoriji in graditvi slikovnega polja. Nanizani portreti pogosto nosijo v sebi tudi arhetipske komponente tipoloških poosebitev (Mojzesa, Adama in Eve, Marije …) in so odlični nastavki za psihoanalizo. V delu Jajce mož, 2013, kljub navidezni kompozicijski nehierarhičnosti v bližnjem posnetku vidimo tri celopostavne figure v dramatičnem odnosu, ki obvladujejo prostor ter s tem sugerirajo na asociativni niz z renesanso (spet bolj severa), predvsem omenimo simbolistično nakazane moralne pregrehe in zgoščeno nizanje antropomorfnih demonov, ki prehajajo iz ovojev, s čimer se asociativno navezuje na dela Hieronymusa Boscha.
Miha Perne sodi med tiste slikarje, ki v zaznavi okolja neprestano iščejo risarske rešitve. Slika je zanj živa materija, skozi katero sprošča lastna psihološka stanja in zaznave, pri čemer mu nikoli ni pomembna družbeno angažirana refleksija okolja, prej gre za intimno ironične komentarje, ki so plod družbene refleksije v njegovem slikarstvu in ne nasprotno. Sfera imaginarnega je prepletena z nekoliko nadrealističnimi, pogosto animaličnimi metaforami upodobljencev, ki so v brezčasju prikazani brezizrazno in odtujeno. Z domiselno zgostitvijo simboličnih figur tako gradi kompleksno individualno ikonografijo.
Goran Milovanović